Spolnost pred poroko
Zakaj je spolna zveza med dvema pred poroko označena kot prešuštvo, čeprav se imata namen poročiti? Npr. hodiš s prvim fantom, si urejaš stanovanje in službo, načrtuješ poroko, ampak si v spolni zvezi in ne smeš pristopati k obhajilu. Je to odvisno od starosti duhovnika, ki pozna farane in jih na to opozarja ter jih le pokriža? Je prejemanje obhajila v taki zvezi greh? Ina
Spoštovana Ina,
hvala za iskreno in življenjsko vprašanje. Spolnost ima posebno mesto v Božjem načrtu, saj je namenjena izražanju najgloblje intimne ljubezni in porajanju novega življenja. Ker je nekaj svetega v Božjem načrtu, je treba še posebej paziti, da ne pride do njene zlorabe. Prav zloraba na spolnem področju pomeni velik greh proti dostojanstvu človeka. Šesta Božja zapoved, če jo po-vzamemo dobesedno po Svetem pismu (prim. 2 Mz 20,14), pravi: Ne prešuštvuj! Sama beseda prešuštvovanje pomeni prelomitev zakonske zveze, torej spolni odnos, v katerem je vsaj eden od dveh že poročen. V primeru spolnega odnosa dveh neporočenih ne gre za prešuštvo, ampak za nečistovanje. Seveda je treba razlikovati med predzakonskimi spolnimi odnosi, ki so usmerjeni v nestalne in svobodne spolne zveze, in tistimi, ki so usmerjene v zakon in že vključujejo namero po trajni in izključujoči zvezi. Vendar nečistovanje v vsakem primeru nasprotuje dostojanstvu človeške spolnosti. Katekizem spodbuja vse kristjane k drži čistosti, ki pomeni uspešno integracijo spolnosti v osebno življenje in v medosebne odnose. Za predzakonske pare Katekizem pravi naslednje: »Zaročenca sta poklicana, da živita čistost v vzdržnosti. Gledala bosta v tej preizkušnji odkrivanje medsebojnega spoštovanja, vajo v zvestobi in upanje, da bosta drug drugega prejela od Boga. Izraze nežnosti, ki so značilni za zakonsko ljubezen, bosta prihranila za čas zakona. Drug drugemu bosta pomagala rasti v čistosti« (KKC 2350).
Cerkev torej razume spolnost kot nekaj zelo globokega in lepega: kot izraz popolne in trajne zaveze: »v celoti in za vedno«. To je močno poudarjal tudi Janez Pavel II. v svoji Teologiji telesa, kjer spolnost razume kot »govorico telesa«, ki pomeni popolno podaritev osebe ljubljenemu. Taka podaritev pa je mogoča šele, ko se dva brezpogojno, z vsem, kar sta, podarita drug drugemu in se odpreta za novo življenje. Taka odločitev pa naj bi bila potrjena tudi javno, pred ljudmi. Človek namreč po svoji naravi najpomembnejše stvari deli s skupnostjo, in zakon je prav takšna javna potrditev ljubezni. Za verne pa je taka izpoved medsebojne ljubezni in brezpogojna doživljenjska zaveza zakrament, vidno znamenje Božje ljubezni. Po zakramentu ljubezni Bog postane garant medsebojne ljubezni zakoncev in daje zvezi trdnost.
Cerkveni nauk postavlja ideal, h kateremu smo poklicani. To ne pomeni, da so vsi, ki ga še ne živijo v polnosti, zavrženi. Če nekdo ve, da trajno živi v nečem, kar ni skladno s tem idealom, nastane napetost med tem, kar človek javno izrazi s prejemanjem obhajila, in tem, kako živi. Zato Cerkev uči, da v takem položaju ni primerno pristopati k obhajilu. To ni kazen ali izključitev, ampak vprašanje notranje iskrenosti in skladnosti. Praksa ni odvisna od starosti ali strogosti duhovnika. Je pa res, da imajo duhovniki različne pastoralne pristope: eni so bolj načelni, drugi bolj široki in razumevajoči. Papež Frančišek je večkrat pozval k modrosti pastoralnega razločevanja in iskanja največjega možnega dobrega v vsakem primeru. Poudaril je, da obhajilo ni nagrada za popolne, ampak zdravilo in hrana za šibke – za ljudi na poti.
Če povem preprosto: Cerkev postavlja ideal zakona visoko, ker jemlje ljubezen in spolnost zelo resno, hkrati pa se uči sočutja do ljudi, ki še rastejo in morda ne živijo ideala, ki je zakramentalno potrjena zakonska zveza. Zato vaju spodbujam, da se v primeru, da sta se odločila živeti skupaj vse življenje, to tudi javno izpričata pred Bogom in ljudmi s sklenitvijo svetega zakona.
Draga Ina, Bog pri obhajilu in v življenju ni kot policist, ampak gleda na srce, pot in iskrenost. Želim vama obilo poguma za odločilen korak na skupni življenjski poti.
Dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof